Tehnologija in vključenost

Za tehnologijo je že dolgo znano, da povečuje razlike med ljudmi in podjetji. Kaj pa, če bi (lahko) delovala tudi v drugo smer? Na področju financ je namreč vedno manj »izključenih«.

Miran Varga

In če sem že načel temo tehnologije in financ, naj povem, da sem ob ugotovitvi Svetovne banke, da se več kot 13 milijonov odraslih Evropejcev ali 4 % odraslega prebivalstva v EU sooča s finančno izključenostjo, kar zastrigel z ušesi. Prav nič pomirjujoče ni delovala niti informacija, da je teh ljudi polovico manj kot pred petimi leti. Kako je to mogoče? V 21. stoletju? Da ljudje nimajo dostopa do finančnih storitev oziroma jih ne uporabljajo. Bojda, tako omenjeno poročilo, bi bile številke še bistveno slabše, če ne bi bilo »prisilne digitalizacije« med pandemijo.

Razumem, nekaj milijonov med omenjenimi je zelo starih in verjetno tudi nepokretnih občanov, tudi takšnih, ki niso sposobni skrbeti zase. To razumem. Ampak za vse ostale, tudi tiste, ki načrtno nasprotujejo digitalizaciji, karticam in spletnim ter mobilnim plačilom – in, kakopak, digitalnemu evru – pa tehtnih izgovorov ni. Brez dvoma se vsi »nebančniki« pri sodelovanju v gospodarstvu zanašajo na gotovino, zato morajo banke pri zagotavljanju gotovine igrati odgovorno vlogo. Toda gotovina se počasi, a precej zagotovo poslavlja … Kaj pa potem?

Ljudje brez bančnega računa

Podrobnejši ogled je postregel z zanimivimi ugotovitvami. Slovenci smo v tem pogledu precej zgledni, za razliko od naših sosedov Hrvatov. Šokirano sem prebral, da je največji delež ljudi brez bančnega računa danes v Romuniji – kar 30,9 %. Obiskal sem že omenjeno državo, resda le prestolnico, a si nisem mislil, da je »tako za svetom«. Bistveno bolje, čeprav drugi najbolj neslaven delež ljudi brez bančnega računa je v sosednji Bolgariji – 16 %. Po stopnji finančne izključenosti pa jim sledijo Madžarska (11,8 %), Hrvaška (8,2 %) in Portugalska (7,4 %). Torej vemo, po kom se ne smemo zgledovati. Kdo pa so zmagovalci te primerjave? Med najboljšimi državami v tem pogledu je Danska, kjer skoraj ni bilo oseb brez bančnih računov, sledita pa ji Nemčija (0,02 % oseb brez bančnih računov) in Avstrija (0,05 %), relativno blizu sta še Nizozemska in Švedska (obe 0,3 %).

Kaj pa Slovenija, vprašate? 0,95 odstotka ali preračunano drugače – 43.408 oseb, starejših od 15 let, je brez bančnega računa. Dragi Slovenci, če poznate katerega izmed njih, ga prosim napotite v najbližjo banko. Za njegovo/njeno dobro.

Digitalno je priročno

Dobro, ne bom začel s spletnim in mobilnim bančništvom, češ, kako praktična in priročna sta. Za vse, ki radi po rokah še vedno valjajo gotovino – mimogrede, mar veste, koliko bakterij je na povprečnem bankovcu –, bo prvi korak bančna kartica. Kos plastike, ki jim bo odprl oči. Sploh danes, ko se vse bolj uveljavlja brezstično plačevanje – celo na avtobusih v slovenski prestolnici. Vam povem, otročje lahko in zanesljivo je, še moja babica, ki ima 92 let, to obvlada, torej vsi mlajši nimajo nobenega tehtnega izgovora.

Mar okoli hodite samo s pametnim telefonom in bankovci v žepu? Razumem, je praktično. Kaj pa je še bolj praktično? Da greste samo s telefonom, saj je ta lahko tudi vaša denarnica. Digitalna bančna kartica se shrani v telefon in potem plačujete z njim. Plačilo goriva in malodane česarkoli drugega je sedaj mogoča ne da bi ob tem potrebovali fizično plačilno kartico. Še več, najrazličnejše finančne aplikacije vam omogočajo tudi razdelitev stroškov računa v restavraciji med prijatelje in podobne »trike«.

Prav zato upam, da vas bodo finančno pismeni prijatelji prepričali, da stopite na stran digitalnih plačil.

Sicer pa vam ostane le še ena možnost. Državna »prisila«.

Spodbujanje vključenosti prek sistemov socialne varnosti

Izpostaviti velja napredek, ki ga opažamo pri državnih izplačilih. V zahtevnih gospodarskih razmerah se Evropejci vse pogosteje zatekajo k finančni podpori, ki jo nudijo njihove vladne institucije. Leta 2020 je skupna poraba za socialne varstvene ugodnosti v EU znašala več kot 4 milijarde evrov oziroma kar 30,4 % skupnega BDP. In države finančno podporo nakazujejo na tekoče račune uporabnikov, redkim »gotovinskim izjemam« bo kmalu »odklenkalo«. Kar je logično in praktično.

»Digitalizacija socialnih izplačil ponuja hitrejšo, varnejšo in učinkovitejšo alternativo gotovinskemu poslovanju, kar omogoča prejemnikom boljše upravljanje s financami obenem pa zmanjšuje tveganje za izgubo ali krajo. Ob upoštevanju dejstva, da že tri četrtine Evropejcev z zaupanjem uporablja digitalne finančne storitve, vse kaže na to, da je nadaljevanje tehnološkega razvoja v smeri poglobljene digitalizacije pravzaprav neizogiben korak, s katerim se bodo morale soočiti tudi evropske vlade. Pri družbi Mastercard zato z njimi aktivno sodelujemo, da bi jim ob tem zagotovili tudi ustrezno podporo,« je na temo vključenosti na službenem blogu zapisal Mark Barnett, predsednik Mastercard Europe, ter dodal: »Z razvojem naših predplačniških storitev smo znatno poenostavili procese prejemanja izplačil, hkrati pa smo izboljšali uporabniško izkušnjo in varnost sredstev uporabnikov.«

Digitalen zaostanek je bolj boleč od analognega

V dobi pospešenega tehnološkega razvoja inovacije ne morejo uspeti brez vključenosti, zato se moramo zavedati, da se lahko tisti, ki nimajo priložnosti slediti toku sprememb, hitro znajdejo na obrobju digitalizirane družbe.

Vključenost – tako digitalna kot finančna – mora postati prioriteta. Digitalna preobrazba podjetij je vlečni konj tudi za vse druge spremembe v družbi. Upiranje digitalnemu nima smisla.

Vem, ljudje imamo že prirojen odpor do sprememb. A digitalni darvinizem je še bolj neizprosen od analognega. Treba se je prilagoditi času in razmeram, v katerih živimo (in delamo). Tako, kot se okoli ne prevažamo več s konjskimi vpregami in si ne svetimo s svečami, bomo morali sprejeti tudi nove in prebojne tehnologije, kakršni sta umetna inteligenca in robotika.

Vključenost ni le družbeni imperativ, saj ima tudi gospodarske posledice. Raziskave potrjujejo, da ustvarjanje kulture vključenosti omogoča, da se vsi zaposleni počutijo bolj vključene in manj zaskrbljeni zaradi svoje osebnosti, namesto da bi ustvarjali pritisk, da se morajo prilagajati. Vedno pogosteje opažamo, da ustvarjanje delovnega mesta, kjer so zastopani ljudje iz celotne družbe, prinaša znatno povečanje produktivnosti.

Podjetja in družba cenijo posameznike, ki se želijo prilagoditi in ustvarjati. Ne cenijo pa trmoglavcev ali celo ludistov – saj veste, posameznikov, ki so razbijali stroje, da jim ti ne bi »ukradli« delovnih mest.

Tudi sam vedno sprejmem drugačnost (mnenj in pogledov), težje pa sprejmem »prisilno norost«.

Sicer pa finančno (in drugače) izključenim priporočam naslednje: ne trmoglavite, preizkusite. Korak po korak. Verjetno stvari ne morejo biti tako slabe, če jih počne ali uporablja večina ostalih?