Televizor, da ga vikaš

Vem, pompozen, a hkrati tudi pomenljiv naslov. Philips 55OLED+936 je resnično impresiven televizor, predvsem zato, ker ne pozablja, kako pomemben je zvočni del izkušnje. Slika je namreč po zaslugi fenomenalnega t. i. OLED+ zaslona preprosto vrhunska.

Miran Varga

Čeprav je Philips svoje OLED+ televizorje uradno predstavil že spomladi, so zamude v dobavnih verigah pomenile, da je novi 55OLED+936 k nam prišel šele zdaj. In na mojo veliko srečo ter zadovoljstvo tudi v mojo dnevno sobo. Priznam, očaral me je, pa je to pridevnik, ki ga za izdelke potrošniške elektronike skrajno redko uporabim. V čem je tako poseben? Predvsem v tem, da je v vsem močno nadpovprečen.

Kar ni presenetljivo, saj je inženirjem, ki pred seboj niso imeli lahke naloge – konkurenca v svetu televizorjev z matrikami OLED je zadnja leta zelo huda – uspelo dostaviti vse, kar so si zamislili. Vas zanima, kako se je bral njihov seznam tehničnih zahtev? Naj ugibam, nekako takole: vrhunska slika, kinotečni zvok, podpora za konzolne igre, pamet, aplikacije ter seveda osvetlitev AmbiLight.

Drži, Philips 55OLED+936 ni televizor za tiste, ki bi želeli zgolj spremljati tv-program. Ali pač. Če ste pripravljeni zanj odšteti dva tisočaka, boljšega televizorja ta hip bržkone ne boste dobili. Se opravičujem, če sem komu pokvaril »cenovno oceno« s tem zgodnjim razkritjem. Nadaljujmo.

Zgledna kakovost izdelave

V preizkus sem torej dobil 55-palčni model televizorja, ki ima še večjega (diagonala 65 palcev) in manjšega brata (diagonala 48 palcev). Kot je že v navadi pri televizorjih z matriko OLED, gre za neverjetno tanke televizorje, nekoliko izbočen (beri: 5 cm!) na hrbtni strani je le del, ki skriva napajalni sklop in krmilno elektroniko ter kup priključkov.

Za podstavek televizorja služi kar zgledno velika zvočna polica s posrečeno izpostavljenim srednjim zvočnikom, utori na hrbtni strani pa poskrbijo, da se vsi kabli spretno skrijejo in tako televizor ohrani čist in eleganten videz. Podstavek je masiven in kovinski ter skrbi, da dragocen televizor zanesljivo stoji na podlagi. Še celo plastični pokrovi, ki so uporabljeni na hrbtni strani, delujejo zelo kakovostno, celota pa ustvari občutek premijskega izdelka.

Slika, ki prepriča vsakogar

Če ste imeli opravka z OLED-televizorji v preteklosti, veste, da imajo izjemno kakovostno sliko. Živobarvno, z globoko črno barvo in sapo jemajočim kontrastom, zdi se, da predvajane vsebine pred vašimi očmi oživijo. V bistvu gre model z zaslonom OLED+ (mimogrede, matriko za ta televizor izdeluje LG, le da tam sliši na ime »evo«) glede vsega naštetega še korak dlje, je pa res, da boste morali za to televizorju servirati kakšne testne posnetke, ki dokazujejo, kako dobro predvaja barve, obvlada kontrast in prikaz hitrega gibanja.

Glavna odlika nove matrike je predvsem še nekoliko višja svetlost, kar bo razveselilo predvsem filmofile, saj so celovečerci, posneti v tehniki širokega barvnega razpona (HDR), na standardnih televizorjih kaj hitro videti temni in motni. Ne na Philips 55OLED+936. Ta podpira praktično vse HDR-standarde na trgu, vključno s HDR10+ Adaptive in Dolby Vision.

Za prikaz slike je seveda zadolžen v televizor vgrajen slikovni procesor. V testiranem modelu je delovala najnovejša različica Philipsovega slikovnega procesorja P5, ki je več kot dovolj zmogljiva za kakršnokoli obdelavo slike – če vam denimo izvorni prikaz slike ni všeč, ga mimogrede potemnite, posvetlite, barvno izboljšate ali celo nadgradite ločljivost na ultra visoko ločljivost 4K UHD, ki jo zmore opisana matrika. Philips v testirani model vgrajuje kar dvojni slikovni procesor, ki si tako pomaga še z algoritmi umetne inteligence – za piko na i pa se ti še učijo vaših preferenc. Algoritem globokega učenja obdeluje sličice podobno kot človeški možgani. Ne glede na to, kaj gledate, so podrobnosti in kontrasti videti resnični, barve so bogate in gibanje tekoče – kar je daleč največ vredno ob spremljanju športnih dogodkov, ki jih letošnjo poletje in jesen ne manjka.

Ne manjka niti prilagodljiva osvetlitev okolice Ambilight, ki je po mojem skromnem mnenju še vedno ena največjih konkurenčnih prednosti Philipsovih televizorjev, saj ustvari resnično boljšo uporabniško izkušnjo. V tem primeru je Ambilight 4-stranski (cenejši modeli imajo 2- ali 3-stranskega), kar pomeni, da se pametno krmiljene svetleče diode ob robovi televizorja odzivajo na dogajanje na zaslonu in ustvarijo prijetno svetlobno kuliso, ki še izpostavi predvajano vsebino. Vsak obiskovalec, ki je imel priložnost videti Philips 55OLED+936 v akciji, je bil nad prikazano sliko v navezi z barvno osvetlitvijo navdušen. Poleg tega je Philips že tovarniško privzel relativno nizko jakost osvetlitve ozadja, prav z namenom, da ta dopolni vrhunsko sliko, ne pa odvrača pozornost gledalca.

Kot vedno je prikaz slike na televizorju mogoče povsem prilagoditi lastnemu okusu, nastavitev je v izobilju. Čeprav verjamem, da bo večina uporabnikov ostala pri kateri izmed zelo posrečeno umerjenih prednastavljenih možnosti (ali pa te le malenkost popravila). Zelo pohvalno so inženirji v televizor vgradili tudi načine prikaze slike glede na posamezne scenarije rabe: »ambientalna inteligenca« sproti prilagaja svetilnost in svetlost glede na (svetlobne) pogoje v prostoru, »popolna naravna resničnost« prinaša večjo ostrino slike, za ogled visokokakovostnih virov, zajetih v kinotečnih formatih, pa vsekakor priporočam način »domači kino«.

S čim hraniti ta televizor? Osebno vam priporočam čim bolj kakovostne vire slike, ki jih dostavite bodisi prek nameščenih aplikacij ali pa naprav, povezanih prek vmesnikov HDMI (na voljo so priključki HDMI 2.1, ki podpirajo ločljivosti do 4K in osveževanje do 120 Hz).

Oh, ta zvok!

Pohvalno so v Philipsu uvideli, da zahtevam zvočnih zanesenjakov – pa tudi filmofilov – ne morejo več ustreči zgolj z vgradnjo ne prav velikih zvočnikov v spodnjo stranico televizorja. Zato zelo pozdravljam odločitev za vgradnjo zvočne police. In tej so pohvalno posvetili zelo veliko pozornosti. Gre za zvočno mojstrovino, ki je nastala ob pomoči strokovnjakov podjetja Bowers & Wilkins in je vsekakor še ena tistih stvari, za katero lahko vsekakor trdim, da predstavlja konkurenčno prednost med podobnimi televizorji. Ta zvočni sistem/zvočna polica/zvočni podstavek/stojalo, ali kakorkoli ga želite poimenovati, preprosto prepriča. Premore namreč tri visokotonske zvočnike, tri srednje/nizkotonske zvočnike in nizkotonec, vse skupaj pa dopolnjujeta še dva navzgor usmerjena zvočnika, namenjena ustvarjanju »zvočne višine« (saj se zvok odbije od stropa), ki je potrebna za resnično prostorsko zvočno izkušnjo. Skupna jakost zvoka je »jako« impresivnih 70 W – in to ne kitajskih vatov. Kar predvajajte na njem kakršnokoli vsebino, npr. vir, ki se hvali, da je posnet za Dolby Atmos, in slišali boste, o čem govorim. Funkcija DTS Play-Fi pa pomeni, da je lahko ta televizor tudi del večsobnega avdio sistema. Razvaja tudi naveza osvetlitve in zvoka, npr. Ambilight Music kombinira zvok in barve.

Celo moja boljša in lepša polovica, ki praktično nikoli ne deli mojega navdušenja nad tehnološkimi izdelki in jih zelo redko komentira, je najprej izpostavila, da ima testirani televizor »res hud zvok«.

Android, ki prepriča

Televizor 55OLED+936 uporablja pametno platformo Android TV 10 – skupaj z vsemi prednostmi in slabostmi, ki jih ta prinaša. Pozitivna stvar je vsekakor izobilje vsebin in aplikacij. Že privzeto je televizor bogato založen z viri slike in zvoka, celozaslonski domači meni ponuja takojšnje povezave do več zanimivih aplikacij, bistveno več, kot jih premorejo konkurenčni proizvajalci televizorjev. Zelo pohvalno je, da televizor že ob prvi namestitvi ponudi možnost nalaganja namenskih aplikacij domačih ponudnikov IP TV storitev.

Izobilje aplikacij na televizorjevem namizju pa hkrati vidim tudi kot slabost, saj bo količina ikon za nekatere uporabnike kar obremenjujoča, sploh če želijo zgolj spremljati tv-program in večine funkcij pametnega televizorja sploh ne potrebujejo, si pa želijo vrhunske slike. Sam vmesnik vendarle ni tako prilagodljiv ali dober pri dajanju uporabnih priporočil glede vsebine kot nekateri tekmeci. Poglavje zase so tudi meniji – hitre nastavitve so odlično rešene in naredijo točno to, kar se od njih pričakuje – hitro prilagodijo nastavitve slike, zvoka ali osvetlitve. Klasični meniji z »milijonom« nastavitev pa bodo všeč le zanesenjakom, ki bi radi do potankosti nastavili kakovost prikazala slike svojemu okusu.

Tudi daljinec ima svoje pluse in minuse. Je velik, moderen, a nabit z gumbi. Tudi postavitev le teh ni nujno najbolj logična in zahteva malo privajanja. So pa ključni gumbi ustrezno veliki in posrečeno postavljeni, všeč mi je tudi nežna osvetlitev daljinca.

Pod črto je to še vedno televizor, ki ga vikaš. Ni najcenejši, je pa vsekakor med absolutno najboljšimi na trgu ta hip.