Fintech – resnični inovatorji sodobnega sveta
Bančništvo dobiva novo dimenzijo. Po zaslugi tehnologije postaja vseprisotno.
Ste kdaj pomislili, kaj vse se je spremenilo samo v zadnjih tednih in mesecih, kje so šele leta in desetletja? Vem, globalna virusna pandemija je strašna stvar, gospodarstvom po svetu je močno pristrigla peruti. A tokrat ne bo govora o tem, kako se izogniti strašnemu virusu ali kako se spopasti z njim, temveč o eni izmed industrij, ki jo ljudje jemljemo za samoumevno. O bančništvu bo govora. In novih izzivalcih v omenjeni panogi – podjetjih fintech.
Udobje in praktičnost kot razvojna motiva
Bančništvo je v zgolj desetletju (ali dveh) doživelo izjemne spremembe. Ljudje smo pred tem praktično več sto let po denar hodili (in ga nosili) v banke. Ki so ga bolj ali manj uspešno hranile in rahlo plemenitile za nas (obdobja hude inflacije so izvzeta). Potem pa se nam kar naenkrat ni dalo več drenjati v vrsti pred bančnimi okenci še tako mogočnih ali pa zanikrnih bančnih poslovalnic. Čemu, če pa smo lahko kar preko telefona preverili stanje na računu ali plačali položnice. Uporabniška izkušnja, ki je stavila na udobje in praktičnost, je bila nalezljiva.
Nato se je svetu zgodil internet in, glej ga zlomka, nova priložnost za večanje udobja uporabnikov bančnih storitev je bila tu. Spletno bančništvo je postalo še večji hit, sploh zato, ker so bančne storitve postale dostopne prek spletnega brskalnika – praktično od koderkoli smo se lahko povezali vanje. In ne le to, na voljo je bilo vedno več storitev in funkcionalnosti – npr. analiza porabe, namenska varčevanja, plačila v tujino, upravljanje kartic itd. Danes spletno bančništvo v Sloveniji uporablja že večina polnoletnega prebivalstva.
Razvoj mobilnih omrežij in telefonov je poskrbel za naslednji preskok. Bančne storitve so postale mobilne, spletne banke so dobile svoje mobilne aplikacije s sprva omejeno, danes pa že kar polnokrvno funkcionalnostjo. Še več, ker so pametni telefoni računalniki v malem in znajo za razliko od računalnikov še fotografirati in določati naš položaj, je bila logična posledica razvoj novih funkcij – npr. plačevanja položnic s slikanjem ali iskanje najbližje poslovalnice ali bankomata. Udobje in zadovoljstvo sodobnega potrošnika z bankami na ta način še dodatno rasteta.
Je bankam zmanjkalo sape?
A vse te naložbe v posodobitev tehnologije so banke znatno izčrpale – tako kadrovsko kot finančno. Pomanjkanje razvijalcev so marsikatere reševale z najemanjem zunanjih izvajalcev ali pa nakupom rešitve s police in njeno prilagoditvijo lastni podobi. A tehnološki dolg v obliki starih procesov in marsikje še prastarih aplikacij je vedno glasneje trkal na vrata. Trpela je tudi uporabniška izkušnja, saj marsikje ni bila in še vedno ni brezšivna, oziroma na nivoju, ki ga pričakuje sodoben uporabnik. Ni tekoča, lična, poenostavljena do obisti.
In potem je prišla evropska uredba PSD2 o plačilnih storitvah, ki se je namenila vzpostaviti bolj enoten, pregleden in odprt plačilni trg v državah EU. Ali, povedano drugače, odprla je vrata drugim (pravzaprav tretjim) ponudnikom finančnih rešitev in storitev do računov komitentov bank – seveda s privolitvijo komitentov. Stroški IT v bankah so se hitro povečali, saj so morale zaradi zagotavljanja in odpiranja vtičnikov API, preko katerih z njimi komunicira zunanji svet, poskrbeti še za ustreznost z vrsto novih varnostnih zahtev. Ni bilo poceni.
Banke so torej praktično čez noč dobile celo vrsto novih tekmecev. Danes ne tekmujejo več le med seboj, ampak dobesedno z vsemi, ki ponujajo finančne storitve. Pa če so to Petrolov mBills, N26, Apple, Google ali Alibaba. Drži, uredba PSD2 je korenito spremenila vrednostno verigo plačil, še večji pretresi pa sledijo. Takoj, ko bo javnost razkrila, kateri poslovni modeli so ji dejansko všeč in so najbolj uporabni. Pričakovanja potrošnikov so namreč živa stvar – nihajo. In iskanje najbolj prilagodljivega, prijaznega, praktičnega ali cenejšega ponudnika bančnih ter finančnih storitev se prej ali slej znajde na meniju slehernika. Bodisi zato, ker je sam nezadovoljen z obstoječim stanjem, bodisi zato, ker mu prijatelj/sosed/znanec/spletni vplivnež predstavi boljšo alternativo.
Fintech podjetja namesto bank?
Stopničast razvoj bančnih rešitev in storitev je v uporabniški izkušnji pustil »špice«, ki jih velja zgladiti in jo tako še izboljšati. Bolj kot banke to razumejo njihovi tehnološko gnani tekmeci – t. i. fintech podjetja. Ta že v izhodišči stavijo na boljšo uporabniško izkušnjo od obstoječe, pogosto v kombinaciji s prihranki časa in stroškov. Nemalokrat poskrbijo celo za izboljšanje ponudbe storitev in uvajanje novih rešitev.
Njihovo poslovanje je utemeljeno na tehnologiji in podatkih. Podatkih strank, ki so po možnosti obdelani v realnem času, rezultat pa je posamezniku prilagojena uporabniška izkušnja – ta dobi pravo informacijo/ponudbo ob pravem času. Kot bi nam brali misli, za kar skrbi z umetno inteligenco podprta analitika.
Tehnološke inovacije nove dobe
Ste se kdaj vprašali, kako lahko zagonsko podjetje z vsega nekaj (deset) zaposlenimi skrbi za več tisoč ali celo milijon strank? Odgovor se skriva v avtomatizaciji – avtomatizaciji vsega, kar se avtomatizirati da. In na področju bančništva ter plačil je teh korakov veliko. In če se je v preteklosti vse ustavilo pri človeškem faktorju, nove rešitve le-tega pospešeno odstranjujejo iz enačb. Robotska avtomatizacija procesov (RPA) pa prevzema del, kjer je stik s strankami še vedno nujen ali pa vsaj pričakovan s strani uporabnika. Tehnologije RPA prinašajo ne le inovacije, temveč kar revolucijo na področje uporabniške izkušnje. Danes znajo najboljše med njimi preprosto »opazovati«, kaj počno ljudje (npr. zaposleni v bankah), nato pa njihovo delo avtomatizirajo in celo predlagajo izboljšave procesov! Robotska avtomatizacija procesov v fintech podjetjih (in mnogih drugih) že skrbi za pridobivanje strank, preverjanje njihovih podatkov, izdelavo ocene tveganja, varnostne preglede, analize podatkov, poročanje, skladnost ter številna druga administrativna opravila (katerih lastnost je ponavljanje).
Tudi klepetalni boti – da, to so zanimivi avatarji na dnu ali v vogalu spletnih strani, ki nam na vsak način želijo pomagati – so najprej vzklili na bančnih portalih. Postajajo pa čedalje bolj učinkovit kanal za stik s strankami. In ne, na drugi strani ne sedi oseba iz mesa in krvi, temveč divje učinkovit programski algoritem, ki simulira človeški pogovor (ozr. tipkanje). Ne le, da nam hitro postreže z odgovorom na kakšnega izmed pogosteje zastavljenih vprašanj, obvlada tudi izpolnjevanje obrazcev, iskanje podatkov itd. Finančne institucije so klepetalne bote dobesedno posvojile, ugotovitve raziskave Capgemini Research Institute pa pojasnjujejo zakaj: finančni klepetalni boti namreč ob vsaki interakciji s stranko banki prihranijo več kot štiri minute časa. In ko imate več tisoč poizvedb ali klicev dnevno, sta prihranek časa in denarja izjemna …
Osebno se še bolj veselim širše implementacije naslednje tehnologije na področju bančništva: veriženja podatkovnih blokov. T. i. blockchain je decentralizirana in distribuirana veriga podatkov, ki jih ni možno spreminjati za nazaj. To pa pomeni, da bi panoga bančništva elegantno in učinkovito odpravila različne goljufije in kraje identitete, ki banke vsako leto stanejo milijarde (v poljubni svetovni valuti). A ne le z vidika varnosti, veriženje podatkovnih blokov je nadvse primerno tudi za pametne pogodbe, digitalna plačila, upravljanje identitet in trgovanje z delnicami. Da, za inovacije v bančništvu se v prihodnje res ni bati, sploh če jih bomo uporabniki usvojili tako hitro, kot smo posvojili spletno in mobilno bančništvo ali pa npr. brezstično plačevanje.
Tekmeci ali sodelavci?
Bill Gates, ustanovitelj družbe Microsoft, je že v prejšnjem tisočletju napovedal, da svet potrebuje bančništvo, bank pa ne. Morebiti se v tem tisočletju to celo uresniči. Čeprav je ta scenarij, vsaj ta hip, manj verjeten. Banke in fintech podjetja so dejansko veliki tekmeci, a oboji imajo nekaj, česar druga stran nima.
Banke sedijo na desetletjih podatkov strank, ki jih (še) ne znajo res koristno izrabiti, prav tako imajo ogromno denarja za (tehnološke) naložbe. Fintech podjetja pa znajo s pridom izrabiti sodobno tehnologijo in bolje razumejo končnega uporabnika, nimajo pa (neomejenih) finančnih virov in gore podatkov, ki bi njihove algoritme in rešitve še izboljšala.
V praksi smo zato priča različnim oblikam sodelovanja, banke pa tudi kupujejo fintech podjetja v upanju, da bodo tako hitreje preskočila na novo tehnološko stopnico.
Moja napoved: svet potrebuje le štiri ali pet globalnih fintech ponudnikov – nič več, nič manj. Se bo kdaj uresničila? Ne vem, ob velikanskih pretresih mogoče že čez desetletje, precej bolj verjetno pa čez tri ali sploh nikoli.
