Tehnokrat potuje: Čile, 1. del, načrtovanje in potovanje

Službeno in v prostem času vsako leto obiščem vsaj ducat držav. Med njimi tudi kakšne bolj eksotične lokacije. Zato se zdi prav, da izkušnje s svojih potovanj delim z vami. Tokrat sem se odpravil v Južno Ameriko, natančneje, v Čile.

Zakaj Čile, vprašate? Predvsem zato, ker se zdi ta država geografsko podobna Sloveniji, čeprav leži na južni polobli. Kar je dobra novica za vse, ki bodisi ne marate zim ali poletja. V Čilu so razmere namreč ravno obratne kot pri nas. Sam sem Čile obiskal v drugi polovici decembra, kar bi lahko primerjal z obiskom Slovenije ob koncu maja, torej še pred glavno turistično sezono, a še pravočasno, da narava že razkazuje svoje čare.

Čile je država, ujeta med pacifiški ocean in gore (Andi), za razliko od Slovenije pa lahko v njej najdete tudi puščavo, otoke, vulkane in celo pingvine. Bržkone je že tu dovolj razlogov za njen obisk …

Načrtovanje leta

Prva stvar je očitna – do Čila se pride z letalom. Verjetno bi šlo tudi z ladjo, a bi se pot z enega dne podaljšala vsaj na en mesec. Spletni iskalniki letalskih kart, kot so Skyscanner.net, Kayak.com in Google Flights, so nam pri tem v precejšnjo pomoč pri iskanju udobnih in ugodnih letalskih povezav, če le nismo vezani na točne datume.

Kljub temu pa velja že takoj dodati, da je Čile daleč, na drugi celini, kar pomeni, da do njega ni mogoče priti z reginalnimi letalskimi nizkocenovniki, kot sta Ryanair in Wizzair, torej se je treba že takoj pripraviti na znatno dražje letalske karte. Nekaj je k ceni dodalo tudi doplačilo za rabo trajnostnega goriva (Air France uporablja SAF, kerozin na fosilni osnovi). Moja letalska karta je tako dosegla pošteno visoko štirimestno številko v evrih, tudi zato, ker sem se vračal ob koncu leta v t. i. prazničnem terminu, ki nikoli ni slovel kot cenovno ugoden. Bi šlo ceneje? Bi, iz Benetk ali Dunaja bi lahko navidezno prihranil kakšnega stotaka, ampak čim vračunam še stroške poti in parkiranja na omenjenih letališčih, bi se prihranek hitro razblinil.

Kakšno povezavo sem torej ubral? V bistvu za Slovence najbolj udobno. Z Brnika in z zgolj enim prestopom, in sicer v Parizu. Zdaj je že očitno, da je letalski prevoz opravil ponudnik Air France, ki je francosko prestolnico povezal s čilsko. Iz Pariza tako letalo Air France v Santiago de Chile poleti skoraj vsak dan, kar močno olajša datumsko načrtovanje potovanj, če smo vezani na točno določene datume.

In ker je drugi polet (Pariz – Santiago de Chile) dolg skoraj 14 ur, vsem, tistim z dolgimi nogami pa še posebej, priporočam vsaj nakup karte v t. i. Premium razredu, kjer so potniki deležni udobnejših sedežev in več prostora za noge kot v najcenejšem ekonomskem razredu. Pa še kakšnega drugega »bombončka«, a o tem več v nadaljevanju.

Potovanje se začne

Zame osebno se potovanje začne, ko zaklenem vrata stanovanja in se odpravim na pot. Kot rečeno, je pot do letališča Jožeta Pučnika na Brniku bistveno krajša kot do kateregakoli letališča v sosednjih državah, tudi vrste so pri nas bistveno manjše in krajše.

Prvi polet, torej Ljubljana – Pariz, je za Air France izvedel »hišni« nizkocenovnik HOP, torej je bila izkušnja pričakovana – kratka in učinkovita, brez kakršnihkoli presežkov. Na moje presenečenje tudi na letališču Charles de Gaulle v Parizu ni bilo pretirane gneče, tako da sem se iz evropskega na mednarodni terminal prebil prej kot v pol urice.

Pred menoj je bilo še osem ur čakanja na naslednji let. K sreči imam status pogostega popotnika v programu Flying Blue (Air France ustreznica Lufthansinemu Miles & More), tako da sem lahko na letališču obiskal poslovno ložo, kjer sem se dodobra odpočil in okrepčal. Na moje presenečenje so me že kmalu po vstopu obiskale hostese in mi ponudile šampanjec, kateremu pa sem se za razliko od večine drugih potnikov odrekel. Vsekakor pa se nisem odrekel topli hrani, prigrizkom in pestri izbiri slaščic. Poiskal sem prost sedež z mizico ter na prenosniku »obrnil internetne forume«. Komaj sem čakal najavo naslednjega leta …

Ker je bila loža vsega nekaj deset metrov stran od vrat, skozi katera smo se ukrcali na letalo za Čile, sem lahko svoje razvajanje podaljšal do zadnjega trenutka. In se do vrat sprehodil ob pozivu na vkrcanje … Zdaj bo šlo zares, zapustil bom evropska tla.

Letalo in pol

Kaj mi je prvi dan ostalo najbolj v spominu? Enostavno vprašanje – letalo! Air France za omenjeni čezoceanski let uporablja letalo Airbus A350-900, s katerim sem letel prvič in bil preprosto navdušen. Kot verjetno večina ostalih več kot 300 potnikov. Najbolj me je osupnila tišina v notranjosti, ki je res nisem pričakoval – tišje se človek lahko pelje samo še s kakšnim dobrim električnim avtomobilom! A to še zdaleč ni bilo vse. Moderna kabina že s svojo podobo in prilagodljivo osvetlitvijo daje vedeti, da je bila zasnovana pred kratkim. Sedeži so veliki in nadpovprečno udobni, kar potniki na dolgih letih najbolj potrebujejo. Užival sem v izdatnem naklonu hrbtnega dela in podpori za spodnji del nog. Da, tudi spi se nadpovprečno.

Čeprav sem po svoji stari navadi takoj ob prihodu do svojega sedeža izvlekel prenosnik, na katerega sem si naložil več filmov, sem ga kaj hitro pospravil. Čemu? Hja, pred menoj je bil zaslon visoke ločljivosti, ki je imel diagonalo daljšo od mojega prenosnika. Do Santiaga sem si ogledal kar pet filmov francoske produkcije, seveda z vklopljenimi angleškimi podnapisi. Pa še nekaj sem na letalu doživel prvič – poleg toaletnega paketa (zobna ščetka in pasta, odeja, par nogavic in prevleka za oči (bojda se ji reče »spalna maska«)) so bile priložene tudi slušalke s tehnologijo odpravljanja hrupa!

Naslednji »vau« trenutek je sledil kaj hitro, saj sem ugotovil, da imam na voljo res hitro internetno povezavo, ki je brezhibno delovala večji del leta. Tako sem novinarskemu kolegu lahko v realnem času poročal o svojih odkritjih in izkušnjah. Odkrito mi je zavidal ter me kot pravi navdušenec nad letali (starimi in novimi) podučil, da so Airbusi A350 zelo iskani med letalskimi družbami, prvenstveno zato, ker na račun svoje vitkosti porabijo kar četrtino manj goriva kot Boeingi. In to se še kako pozna. Pa nekje je izbrskal podatek, da so 40 % tišji od drugih letal primerljive velikosti, s čimer se vsekakor strinjam, če bi ugibal, bi rekel, da so še bistveno tišji.

Dodaten plus, zakaj izbrati Premium Economy sedež na čezoceanskem letu, pa je tudi hrana. Vsaj v tem primeru, saj se Air France zelo potrudi in je izkušnja bližja tisti v prvem razredu kot ekonomskem. Hrano namreč pripravi chef z Michelinovo zvezdico, v mojem primeru Frédéric Simonin. Tako dobro na letalu že dolgo nisem jedel, po pravici povedano, samo še enkrat do sedaj … Seveda vse skupaj spremljajo usklajena vinska spremljava, šampanjec dobrodošlice in končni digestiv.

In tako tudi še tako dolg let, kot je bil Pariz – Santiago de Chile, mine hitreje, predvsem pa udobneje. Kar pri meni šteje dvojno, saj se iz letala odpravim v izposojevalnico vozil in odpeljem novim dogodivščinam naproti.

Se nadaljuje …

V 2. delu potopisa sledi opis čilske prestolnice z okolico.