Arnes z najzmogljivejšim superačunalnikom v Sloveniji

Arnesovi strokovnjaki so nedavno razširili Arnesovo superračunalniško gručo. Ko bodo novi strežniki začeli delovati, bo Arnesov sistem, ki je uporabnikom na voljo že od leta 2009, postal najzmogljivejši superračunalnik v Sloveniji.

Prenovljena Arnesova gruča bo dobila kar 4.256 novih procesorskih jeder, ki imajo teoretično zmogljivost skoraj 170 TFLOPS, in 48 novih grafičnih procesorjev NVidia V100s z zmogljivostjo več kot 350 TFLOPS. Skupno torej 520 TFLOPS ali več kot 0,5 PFLOPS.

Poleg računskih zmogljivosti se bodo povečale tudi diskovne. Štiri velike diskovne strežnike, ki so s pomočjo razpršenega omrežnega podatkovnega sistema CEPH zagotavljali diskovni prostor superračunalniški gruči, bo nadomestilo kar deset novih. Vsak bo prispeval 150 TB  prostora na trdih diskih in 16 TB na hitrih diskih SSD, omogočali pa bodo vzporedno pisanje in branje na več diskov in več strežnikov, kar bo še povečalo varnost podatkov in pospešilo delovanje. Prenovljeni sistem bo tako zagotavljal hiter vzporeden dostop do več kot 1 PB uporabnega prostora na trdih diskih in več kot 100 TB prostora na hitrih diskih SSD.

Tehnične specifikacije novih računskih strežnikov Arnesove gruče

·         62 strežnikov s procesorjem AMD Epyc 7702P 64 C/128 T, 256 GB RAM;
·         24 strežnikov s procesorjem AMD Epyc 7272 12 C/24 T, 128 GB RAM in 2x NVidia V100s;
·         10 strežnikov za diskovni sistem CEPH s 150 TB HDD in 16 TB SSD;
·         skupaj 4.256 jeder, 17,9 TB RAM, 3 PB bruto HDD, 320 TB SSD;
·         zunanja povezava: 100 Gbit/s.

Kdo bo uporabljal Arnesov superračunalnik?

Arnesov superračunalnik podpira uporabo za izobraževanje, med raziskovalci pa največ na področjih umetne inteligence in tehnologije znanja, teoretske fizike in fizike delcev, v genomiki, računski kemiji in pri obdelavah velepodatkov. V prenovljeni obliki bo primeren tudi za analizo posnetkov kriomikroskopije in druge intenzivne obdelave podatkov. Zelo velike naloge in močno paralelni algoritmi, kakršni so običajni v fiziki trdnih snovi ter dinamiki tekočin, so primernejši za sisteme, kakršna sta HPC Maister in HPC Vega.

Dostop do superračunalnikov je za raziskovalce pogosto ključnega pomena: rezultate dobijo hitreje, preizkusijo lahko več pristopov, predvsem pa lahko obdelajo bistveno več podatkov in se lotijo mnogo zahtevnejših problemov.