Preizkus: OLED po Philipsovo (55POS901F/12)

Priznam, ko sem slišal, da gredo Philipsovi televizorji v kitajske roke (prevzelo jih je podjetje TP Vision), sem bil skeptičen. Kot kaže povsem neupravičeno. Zadnja leta gigant iz sveta televizorjem podprt s svežim kapitalom pridno inovira in na trg daje privlačne modele. Zadnji v vrsti novosti, televizorju z matriko OLED, se seveda nisem mogel upreti. Teden dni sva se družila, preden ga je dobil naslednji novinarski kolega.

Recept je jasen in drzen, rezultat pričakovan. Najboljše matrike, vsaj z vidika natančnosti prikaza vseh barv, posebej črne, slišijo na kratico OLED. Te pa je vrsto let proizvajal samo korejski tekmec LG. A kjer je volja, je tudi pot. In Philips je potrkal na LG-jeva vrata in vprašal, če lahko odkupi kakšno matriko OLED. Ter jo (oziroma več njih) tudi dobil. Vse ostalo je zgodovina. Philipsovi inženirji so matriko ločljivosti 4K dopolnili še s sistemom Android TV, zanimivo zvočno rešitvijo in seveda hišno inovacijo v obliki osvetljevanja okolice Ambilight. Funkcionalno je torej Philipsova stvaritev, preizkusil sem 55-palčnega 55POS901F/12, celo boljša od »originala«.

Televizor hipno osupne. Že pogled na precej tanko škatlo da vedeti, da se v njej skriva vitek televizor. Občutek se le še okrepi, ko uporabnika pričaka napis »Your TV is fragile!« (v prevodu: Vaš TV je krhek). Tudi dostavljalec televizorja je imel navodila, da s televizorjem kar se da nežno ravnava, pa ne zgolj zaradi visoke cene. Dve tretjini televizorja sta resnično tanki, le spodnji del s priključki je malenkost debelejši, a je vsekakor ta televizor med najbolj vitkimi na trgu. Ob 55-palčni diagonali pa bi kakšni čudni (na)gibi lahko povzročili neželene posledice.

No, televizor sva postavila na nosilni nogi, dostavljalec se je poslovil, jaz pa mu dostavil elektrone iz električne vtičnice. Televizor me je pozdravil z menujem v slovenščini ter željo po nastavljanju/prilagoditvi slike in povezovanju v internet. Seveda sem mu ustregel, naj pokaže svojo pamet. Čeprav me je, roko na srce, zanimala predvsem kakovost prikazane slike.

Slika kot se šika

In ta je vrhunska. Malce so me zmotile privzete nastavitve, ki imajo res nekoliko višji kontrast, kot bi se Philipsov prvi OLED televizor želel bahati, kaj vse zmore prikazati. Ostro, nepopustljivo. Računalniške podpore in obdelave slike je prav toliko, kolikor si je uporabnik želi. Sam najprej vse pomočnike izklopim, saj želim videti, kako je slika videti brez umetnih pomagal (čeprav so nekatera dobrodošla) in jih šele nato postopoma vklapljam. V bistvu televizor razvaja s kakovostno sliko v vsakem primeru, če je le vir slike vsaj ločljivosti 720p. Za gledanje klasične slike preko IP TV storitev pa raje posezite po kakšnem cenejšem televizorju. Slikovni procesor Philips Perfect Pixel pri »gnilem« signalu pač ni sposoben čudežev (niti noben drugi TV).

4K in posnetki v tehniki HDR so tisto, za kar je bil ta televizor narejen, a že vsebine polne visoke ločljivosti (1080p) ne bodo pustile nikogar ravnodušnega. Če vas zanima, kaj je res dobra slika, pa si na tvju predvajajte fotografije, ki ste jih prej posneli s fotoaparatom DSLR. Da, v njih bo še precej več podrobnosti, kot jih vidite na računalniškem monitorju.

Tristranski sistem Ambilight (levo, desno in nad zgornjim robom) pričakovano dobro opravlja svoje delo. Je hkrati izdatno nastavljiv, tako glede barv kot jakosti osvetlitve ozadja, zato bo vsa uporabnik hitro našel lastno »svetlobno udobje«.

Presenetljivo močan zvok

Pogled na majhno zvočno poličko, vgrajeno pod spodnjo stranico televizorja, ne daje občutka, da lahko pričakujemo dober zvok, saj so prav zvočniki v tankih televizorjih pogosto njihova rakasta rana in razlog, zakaj se zvočniški sistemi za dnevne sobe dobro prodajajo. A podcenjevanje je v tokratnem primeru neupravičeno – tudi ob višji glasnosti se jasnost zvoka ne izgubi, nizkotonca na spodnjem delu hrbtne strani televizorja pa prav tako ustvarita močnejše base kot primerljivo (ultra) tanki televizorji.

Mali zeleni robotek z večpredstavnostno nalogo

Philips zadnja leta svoje premijske televizorje opremlja z operacijskim sistemom Android TV. Ta je sicer letos bila posodobljena na različico Android 6.0, a v kombinaciji z nekoliko starejšo strojno opremo vendarle ne prepriča v celoti – vsaj ne uporabnikov vajenih premijskih pametnih telefonov in tablic. Lahko pa Philips znova pohvalim za trud, ki ga namenja lokalizaciji aplikacij in video vsebin. Teh je več kot pri kateremkoli konkurentu.

Televizor, ki ima skoraj vse, ne premore več podpore za prikaz 3D-vsebin. Inženirjem se ob novi matriki ni dalo ukvarjati še s tem izzivom. Jim dam kar prav, modna muha izpred let se ni prijela. Jaz je ne pogrešam.

Cena

V bistvu moram zapisati, da sem ob omembi OLED-matrike in serije »9«, pričakoval ceno v rangu petih tisočakov. No, tudi tri jurje (in pol) ni malo denarja, ampak, kdor si želi res premijski televizor, ki ga bo razvajal s sliko, bo dobro postrežen. Pa saj so že premijski telefoni skoraj po jurja …