Zmagala bo najdostopnejša umetna inteligenca

V zadnjem desetletju smo priča bliskovitemu vzponu umetne inteligence (AI), ki je iz laboratorijskih pogojev stopila v središče globalnega gospodarstva. Danes AI ne razumemo več le kot niz algoritmov temveč kot temeljno prebojno tehnologijo, ki ima potencial, da postane peta veja javne infrastrukture – in se postavi ob bok elektriki, vodi, prometu in internetu.

A da bi umetna inteligenca dejansko izpolnila svojo obljubo o izboljšanju človeštva, mora prenehati biti ekskluzivno orodje peščice in postati skupna infrastruktura, dostopna vsakomur, ne glede na ekonomski status ali tehnično predznanje. Infrastruktura je namreč nekaj, na kar se ljudje zanašajo, da deluje zanesljivo, univerzalno in brez potrebe po zunanjem strokovnem znanju. Osnovno vprašanje ni ozaveščenost o umetni inteligenci. Nedavne raziskave kažejo, da jo že uporablja 86 % uporabnikov mobilnih telefonov (pa če se tega zavedajo ali ne). Pomembno je, kako praktična in koristna je umetna inteligenca v resničnem življenju. Ali dovolj dobro razume kontekst in namere uporabnikov, da si pridobi njihovo zaupanje?

Odgovoren in uporabniku prijazen razvoj

Prehod AI v infrastrukturno fazo zahteva korenito spremembo v načinu njenega razvoja. Razvoj ne sme biti voden zgolj s ciljem povečanja računske moči, temveč z načeli osredotočenosti na uporabnika in njegove potrebe. Pri tem bo morala uresničiti več pogojev. Ena teh sta zagotovo transparentnost in razložljivost. Uporabniki moramo razumeti, zakaj je AI sprejela določeno odločitev. To je ključno za pridobitev zaupanja v te tehnologije v panogah, kot sta zdravstvo ali finance.

Druga velika težava trenutnih modelov AI je tudi vključenost oziroma pristranskost. AI se mora učiti iz raznolikih naborov podatkov, da se izogne pristranskosti, ki bi lahko marginalizirala določene družbene skupine.

Manjka še kaj? Če mene vprašate, bi lahko vmesniki generativne umetne inteligence in najrazličnejših digitalnih pomočnikov bili še precej bolj intuitivni. Uporabniška izkušnja se mora premakniti od kompleksnih ukaznih vrstic k naravni interakciji (glas, kretnje, kontekstualno razumevanje), kar bo omogočilo rabo teh rešitev tudi »digitalno manj veščim«.

Vloga velikih tehnoloških podjetij: varuhi ali vratarji?

Danes velika tehnološka podjetja obvladujejo večino virov, povezanih z umetno inteligenco – od surove računske moči do ogromnih naborov podatkov. Njihova vloga je dvojna. So voz razvoja, brez njihovih vlaganj v te tehnologije razvoj AI ne bi bil niti približno tako hiter (rešitve umetne intleigence namreč obstajajo že od 60. let prejšnjega stoletja). Bolj pa nas lahko skrbi druga plat medalje – družbena odgovornost teh podjetij. Kot lastniki »digitalnih avtocest« imajo etično obveznost, da ne ustvarjajo monopolov. A vse bolj se zdi, da se ustvarjajo AI-otoki. Sam bi celo dejal, da spominjajo na Alcatraz … zapor na otoku, od koder (baje) ni mogoče pobegniti.

»Infrastruktura umetne inteligence prinaša odgovornosti za njene ustvarjalce. Biti mora zasnovana tako, da deluje zanesljivo v realnih pogojih in služi vsem, vključno z najbolj ranljivimi uporabniki. Po tem standardu morata inženiring in oblikovanje dati prednost dosegu, odprtosti in zaupanju,« je za časnik Wall Street Journal zapisal TM Roh, izvršilni direktor giganta Samsung, in še dodatno poudaril pomen zaupanja uporabnikov v ponudnike in tehnologijo: »AI je prisotna v najbolj osebnih področjih našega življenja – med našimi sporočili, fotografijami, dokumenti, financami in celo zdravjem. Ljudje se upravičeno sprašujejo, ali je za izkoriščanje prednosti AI nujno, da se odpovejo nadzoru. Če se zdi, da je odgovor pritrdilen, se sprejemanje upočasni. To ni strah pred tehnologijo, temveč racionalen odziv na tveganje.«

Pa danes poznamo vsa tveganja, povezana z AI? Zagotovo ne (še). Ampak to ne pomeni, da bi se morali odpovedati razvoju. Le bolj usmerjen in vključujoč naj bo. Pa seveda bolj transparenten. Prihodnost AI zahteva model odprtega sodelovanja. Podjetja morajo prispevati k odprtokodnim modelom in standardom, ki omogočajo interoperabilnost. Regulacija, kot je npr. Akt o umetni inteligenci v EU, igra tukaj ključno vlogo, saj postavlja pravila igre, ki preprečujejo zlorabe moči in zagotavljajo varnost kritične infrastrukture.

Kam gre(mo)?

Razvoj AI se pred našimi očmi premika iz faze »generativnih klepetalnikov« v fazo agentske in celo ambientalne inteligence. AI ne bo več nekaj, kar zaženemo, niti nekaj, kamor »vstopimo« (beri: se prijavimo), temveč bo tiho prisotna v ozadju našega okolja. Bo vseprisotna. In (večinoma) v pomoč.

V službi bodo rešitve AI prevzele rutinska opravila, kar bo ljudem omogočilo osredotočanje na kreativno in strateško delo. Na delo bomo prišli bojda hitreje in z manj stresa, saj bo AI poskrbela za optimizacijo prometnih tokov in porabe energije. Seveda bo delovala na nivoju pametnega mesta in bodo pod njenim upravljanjem tudi odvoz odpadkov ter skrb za manjši ogljični odtis.

Vse okoli nas bo postalo bolj personalizirano, tudi učenje in zdravstvo. AI bo delovala kot osebni tutor za vsakega otroka posebej ali kot preventivni zdravstveni asistent, ki v realnem času spremlja naše vitalne znake. Večja kot je vaša domišljija, bolj(e) jo boste lahko uporabili.

Brezplačno ali plačljivo?

Vprašanje monetizacije AI-infrastrukture je trenutno eno najkompleksnejših. Težko si je ta hip predstavljati, da bi bila AI zastonj, če vemo, koliko virov zahteva. S čim bomo to brezplačnost plačali – s svojimi podatki in zasebnostjo? Na to bi sam vendarle težko pristal …

Zato ugibam, da se bo dolgoročno izoblikoval hibridni model, podoben internetnim storitvam. Sestavljala ga bo brezplačna osnovna plast (AI kot javno dobro), ki bo premogla osnovne storitve (iskanje informacij, komunikacija, dostop do vladnih storitev), ki jo bodo financirale ali subvencionirale države ali pa bo podprta z (minimalnim) oglaševanjem. To je praktično nujno za preprečevanje digitalnega razkoraka.

Seveda pa bodo vzporedno na voljo številne plačljive napredne storitve, npr. specializirana poslovna orodja, visoko zmogljiva analitika itd. Praktično karkoli z visoko dodano vrednostjo bodo (p)ostalo plačljivo. Plačljivost je navsezadnje nujna zaradi visokih stroškov vzdrževanja infrastrukture (električna energija, hlajenje podatkovnih centrov, razvoj strojne opreme). Vendar pa mora biti cena postavljena tako, da ne postane ovira za inovacije – tako (malih) podjetij kot posameznikov.

Kje pa vas AI žuli?